


V Žabotovi prozi ni ostre meje med zunanjim dogajanjem in tokom zavesti, zaznavanjem, razmišljanjem, sanjami ali blodnjami literarnih oseb. Njegove literarne osebe se vedno znova – in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu – pogrezajo v močvirje: bodisi v tisto fizično-topografsko, ko se, blodeč med kraji, v katere jih je potisnilo življenje, vedno znova znajdejo v kakem blatnem dolu, napol poplavljeni vasi ali celo rečnem koritu, bodisi v zamočvirjena ali vsaj spolzka prostorja svoje zmedene psihe, razpete med prvinsko potrebo po samopotrjevanju in sprejetjem lastne socialne in erotičnoseksualne nemoči. Vsebinsko smo vse od zbirke kratkih zgodb Bukovska mati (1986) do zadnjega objavljenega romana Sukub (2003) priče mučnih poskusov čustvenega in fizično-seksualnega prilaščanja. Erotika je tukaj v polni meri eksistencialna kategorija, je ponavljajoč se poskus iskanja trdnih tal sredi duha in fizis razkrajajočega kafkovsko mračnega življenjskega trenutka. Topos Žabotove proze je večinoma neurbana pokrajina (izjema je »urbani« roman Sukub), navadno so to zatohla, temačna, zameglena močvirja, vode ali gozd, tudi pokrajina, ki jo je človek zapustil ali opustošil. Naselja imajo lahko simbolna imena in so nedoločena, na zunaj običajne stavbe so v notranjosti kafkovski labirinti, skrivališča, ječe. V vaseh in v sami naravi se dogajajo nenavadne, nerazumljive reči, tam preži zlo, ki nima jasnega vira. Literarna dela prežema grozljiva atmosfera in strah. Okolje, pa naj gre za druge osebe, mistična bitja ali za samo naravo, je nerazumljivo in človeka ogroža. Zlo je vsepovsod, v človeku samem, v drugem človeku, ki je povsem nerazumljiv, v drugih bitjih, ki so nerealna, mitološka, morda prividi, v okolju, v naravi, v gnilobnih močvirjih in bukovih gozdovih. V okviru projekta so v Katovicah prevedli odlomke iz romana Sukub, v Krakovu in Lodžu pa iz romana Volčje noči.
Tudi z ljubeznijo se mu je zdelo tako: ne sestaviš je več – tudi ob nežno sinjeokem dekletcu ne. Samo klavrna, mučna zamaknjenost ti takole ostane in morda tudi možnost, da drugim na ljubo in v prid pospraviš za seboj in da, četudi na svojem in s svojim, ne delaš nereda in madežev.
(Sukub, 2003)
NAGRADE
- 1996 – Nagrada Prešernovega sklada za Pastoralo
- 1997 – Nagrada Kresnik za Volčje oči
KNJIŽNA DELA
- 1986 – Bukovska mati (zbirka novel)
- 1989 – Stari pil (roman)
- 1994 – Pastorala (roman)
- 1996 – Volčje noči (roman)
- 1999 – Nimfa (roman)
- 2003 – Sukub (roman)
MLADINSKA DELA
- 1990 – Pikec in Puhec iščeta Mihca
- 1994 – Skrivnost močvirja Vilindol
PREVODI
Roman Pastorala je bil preveden v makedonščino, Volčje noči v nemščino, Sukub pa v angleščino, prevedene so bile tudi posamezne novele. V poljščino sta bila prevedena odlomka iz romanov Stari pil in Pastorala (revija Opcje, 2004).






















